Ob tem pa odvetnik Primož Krapenc opozarja, da imajo v razmerah, ki so vladale v preteklih dneh, »vsi, ki bi bili morebitni odgovorni za to, da na primer kanalizacijska infrastruktura ni bila ustrezno speljana, da odvodnjavanje cest ni bilo dovolj dobro narejeno, da so bili vodotoki in rečne struge zanemarjeni, zelo lep izgovor – sklicaevanje na višjo silo, torej na razmere in posledice , ki se jih nikoli ne da v celoti preprečiti«. Vendar zaradi tega po Krapencu ne gr vnaprej vreči puške v koruzo: »Zlasti v primerih, ko je stroka že ugotovila, da je nekaj narejeno nepravilno ali da se je komunalna infrastruktura izkazala za preveč obremenjeno, pa je bilo nekomu naloženo, da to popravi. Je pa odškodninska tožba povezana z nehvaležno nalogo dokazovanja odgovornosti, ki je na strani oškodovanca. Ti postopki bi znali biti zelo dragi, sploh pa za posameznika.« In še nasvet tistim, ki vndarle razmišljajo o tožbi: » V prvi vrsti bi morali ljudje zavarovati dokaze, torej na primer poslikati posledice, in poiskati pravno pomoč, razen če so sami tako všečni, da bi znali dokazati odgovornost. Nato bi se lahko skupaj z odvetnikom na osnovi dokazov in dejstev odločili, ali je možno vložiti odškodninsko tožbo.«

»O tem, da bo Peter dobil odškodnino in rento ne dvomim,« je prepričan njegov odvetnik Primož Krapenc, »saj tudi zakon o divjadi in lovstvu v delu, v katerem govori o preprečevanju in povračilu škode, jasno določa, da glede tega veljajo odločbe obligacijskega zakonika. Obenem piše, da je škoda na zdravju ljudi tista, ki jo divjad povzroči neposredno na zdravju človeka in je vsa nepremoženjska škoda, ki je nastala oškodovancu zaradi delovanja divjadi. Pa še to: zakon tudi določa, da divjad upravlja Republika Slovenija. Gre pač za odlašanje.« Krvavi dogodek se je zgodil v nedeljo, 11. marca 2007. Nedaleč od Ponikev pri Cerknici je medvedka blizu svojega brloga napadla takrat 31- letnega Petra Zalarja in ga ugriznila v nogo. Skupaj sta se zvalila po bregu, mož pa je ob padcu v medvedkinem objemu dobil tako težke poškodbe hrbtenice, da je ostal invalid tetraplegik. Povsem nepomembno je, zakaj so Peter in njegov oče Ivan (oba sta lovca, oče skorajda 40 let, op.a.) ter dekle prišli v bližino medvedkinega brloga. Kot sprehajalci, ki so se odpravili duhat spomladansko brstenje borovcev ter so povsem po naključju prišli v bližino brloga, ali pa kot lovci, ki so podcenjevali medvedjo nevarnost oziroma jih je presenetila medvedka, ki si je izkopala brlog na novem območju. Primož Krapenc, Petrov odvetnik, je prepričan o Petrovi upravičenosti do odškodnine in rente, zato se mu zdi zavlačevanje nerazumljivo.

Koper: Včeraj sta se na gospodarskem oddelku koprskega okrožnega sodišča začeli in končali dve obravnavi proti izvedbi in sprejetim sklepom lanske avgustovske skupščine Istrabenza. Agencija za trg vrednostnih papirjev (AVTP) poskuša po sodni poti razrešiti teoretičnopravno vprašanje, ali je ravnala pravilno, ko je izdala odločbo, s katero je zamrznila glasovalne pravice skupini družb, ki so dosegle skoraj 50-odstotni lastniški delež Istrabenza, ne da bi napovedale prevzem. Družba Petrol pa je vložila izpodbojne tožbe na vse sklepe lanske avgustovske skupščine družbe Istrabenza.

Primož Krapenc, ki je zastopal ATVP, pa je dejal, da gre v tem primeru za pomembno pravno vprašanje , na katerega sodna praksa še ni odgovorila.Vrhovno sodišče je resda razveljavilo odločbo ATVP o zamrznitvi glasovalnih pravic usklajenih delničarjev Istrabenza, vendar je odločbo razveljavilo iz procesnih razlogov. Zato je ATVP vložila revizijo na vrhovno sodišče, ker pričakuje meritorno vsebinsko odločitev. Takšna odločitev (kot tudi odločitev koprskega sodišča) je pomembna zato, ker bo mogoče na tej podlagi odločati tudi v drugih podobnih primerih. Damjan Žugelj, direktor agencije, pa je napovedal, da bo ATVP prihodnji teden ministrstvu za gospodarstvo predlagala spremembo prevzemne zakonodaje, zato da odpravi takšne nejasnosti, predvsem pa vzpostavi še druge varovalke, s pomočjo katerih bodo lahko učinkoviteje varovali male delničarje.

Pa je še manj. Nekaj dni po nesreči na Poljanah smo namreč v nedeljcu zapisali besede odvetnika Primoža Krapenca, ki je povedal, da v takih primerih ne gre za odškodnino po pokojnem, ampak zavarovalnica izplača ožjim svojcem nadomestilo za duševne bolečine zaradi smrti. Prav tako zavarovalnice svojcem prostovoljno ali »s pomočjo« sodišča povrnejo tudi nekatere materialne stroške, od stroškov pogreba, pogrebnine, posmrtnine, pevcev, župnika, črnine in cvetja do vsega, kar za seboj potegne smrt. Ti stroški se po sodni praksi ocenjujejo individualno, zavarovalnica pa prizna tudi stroške za postavitev spomenika, vendar le na podlagi računov. Nekateri svojci umrlih v tragični nesreči na Poljanah so te stroške uveljavili, vendar ne vsi, kajti v bolečini ob smrti marsikdo pozabi ali pa sploh ne ve za to možnost. Odškodnine za duševne bolečine so dobili izplačane vendar samo v višini od 2,2 do 2,8 miljona tolarjev, kolikor so največ dobili otroci pokojnih. Odškodnina, ki je vsaj po našem mnenju ob taki nesreči, kakršna je bila na Poljanah (vsi umrli so zgoreli, prepoznava je bila izjemno težka), za največjo slovensko zavarovalnico sramotno nizka, je najmanj, kar lahko zapišemo. Verjetno je neprimerna primerjava, ampak kljub temu. Nada Klemenčič, nekdanja direktorica Zavarovalnice Triglav, je ob razrešitvi zahtevala 108 miljonov, na koncu pa je dobila (vsega!?) 54 miljonov tolarjev. Otrok, ki mu je ob nesreči zgorela mama in bo vse življenje nosil posledice, mož, ki se ne bo nikoli pobral, pa še tri ne !!!! Ob vsem tem so tudi zahtevki za rento otrok, do katerih so po strokovnem mnenju odvetnika Krapenca (maj 2005) upravičeni, še vedno nerešeni. Bo zavarovalnica opravila svojo dolžnost ali ne ?

»Trma, vztrajnost in zagnanost so splošni recept za uspeh,« pravi odvetnik Primož Krapenc. Če je trditev oblikoval iz lastnih izkušenj, bo gotovo držala, saj je 31-letnik s partnerjem Andrejem Jernejčičem pred štirimi leti tako rekoč iz nič ustanovil odvetniško pisarno, ki danes zaposluje devet ljudi. Delo zahteva mnogo odrekanja: »Moje delo je dejansko način življenja, saj ga nikoli ne odložim. Vedno, tudi sredi noči ali nečesa, kar naj bi bilo prijetno, te spremljajo skrbi ali nove ideje.« Leta 1993 se je ob delu – zaposlen je bil na zavarovalnici – vpisal na pravno fakulteto in diplomiral v treh letih, devetih mesecih in štirih dneh. Po končanem študiju se je zaposlil na sodišču v Kopru, po pravosodnem izpitu pa sta, kot že rečeno s kolegom ustanovila odvetniško pisarno. Ukvarja se predvsem z odškodninskim pravom, a svojega največjega poslovnega dosežka ne želi razkriti: »Zelo sem zadovoljen, če v pravdi naredim največ in najbolje za svojo stranko. Zasebno si štejem v največji uspeh, da sva se spoznala z zaročenko Barbaro, saj se resnično lepo razumeva.« Srečo opredeljuje kot kombinacijo poklicnega in zasebnega uspeha. Slednji zaradi natrpanega urnika rahlo trpi. Vstajanju ob petih sledi jutranja rutina, zajtrk in dnevni časopis, otem se iz Kranja, kjer trenutno živita, odpravi v pisarno. V Ljubljani ostane tudi do osmih zvečer.

Imam zelo debelo kožo Zamujene trenutke poskušata z Barbaro nadomestiti s skupnimi oddihi, za katere si čas preprosto vzame, s poslovnim partnerjem namreč uskladita termine, tako da sta oba deležna počitnic. Ob prostih večerih rad posluša glasbo, predvsem stari rock, bere in se ukvarja s športom. Slednji mu najbolj pomaga pri premagovanju poklicnega stresa: »Imam zelo debelo kožo, a tudi ta ima končno debelino. Čeprav je potrpežljivost moja vrlina, me navadno iztirijo nervozne, kaotične razmere in preveč dela naenkrat.« Kljub obilici dela, s katerim je povezan dobiček, trdi, da ni materialno premožen.: »V zasebnosti sem bogat, finančno pa ne. Bogati so podjetniki, ki že dolgo delajo, jaz pa sem še na začetku kariere in trenutno le upam, da bom nekoč eden izmed njih.«