Civilno pravo je celota pravnih pravil in pravnih načel, ki urejajo osebna in premoženjska razmerja, v katerih so pravni subjekti prirejeni (enakopravni) in avtonomni. Pravila civilnega prava so po večini dispozitivne narave. Načelo avtonomije omejujejo nekatera prisilna (kogentna) pravna pravila, ki preprečujejo, da bi pravni subjekti zlorabljali avtonomijo. O avtonomiji govorimo vse dotlej, dokler pravni subjekti svobodno oblikujejo medsebojne pravice in obveznosti. Temeljni načeli civilnega prava sta načelo vestnosti in poštenja ter prepoved, da pravni subjekti svoje pravice zlorabljajo.
Civilno pravo obsega skupna pravila (splošni del civilnega prava) ter stvarno, obligacijsko in dedno pravo. Podpanoga civilnega prava je bilo tudi družinsko pravo, ki se je postopoma razvilo v samostojno pravno panogo. Posebno obravnavo terja gospodarsko pravo, ki se kot celota prav tako ne ujema s civilnim pravom.
Splošni del civilnega prava zajema tvarino, ki je skupna civilnemu pravu kot celoti. Poglavitne prvine splošnega dela so pravni subjekti. Pravno razmerje in pravice pravnih subjektov, stvari kakor predmet pravnega razmerja, pravni posel, zastopanje in pomen časa v civilnem pravu. K splošnem delu sodita tudi obe že omenjeni temeljni načeli civilnega prava. Stvarno pravo je podpanoga civilnega prava, ki se nanaša na pravna razmerja med ljudmi glede stvari. V stvarno pravo sodijo pravna pravila in načela o stvareh (v povezavi s splošnim delom civilnega prava), o posesti in o posameznih stvarnih pravicah. Vrste stvarnih pravic so določene s kogentnimi pravnimi pravili (numerus clausus stvarnih pravic). Stvarne pravice so lastninska pravica, služnosti, zastavna pravica in realna bremena (npr. preužitek). V nekaterih pravnih redih sta stvarni pravici tudi stavbna pravica in emfitevza (dolgoročni zakup). Stvarne pravice so glede na svojo naravo absolutne pravice, ki učinkujejo proti vsakomur. Obligacijsko pravo je podpanoga civilnega prava, ki ureja obveznostna razmerja med pravnimi subjekti, kot udeleženci teh razmerij. V obligacijskih razmerjih je ena stranka (dolžnik) zavezana, da kaj da, stori, opusti ali dopusti, druga stranka (upnik) pa je upravičena, da zahteva izpolnitev te obveznosti. Obveznostna razmerja so pravno poslovne in neposlovne narave. Pravne poslovne obveznosti temeljijo na enostranskih obveznostnih poslih, ki so sad enostranske izjave volje pristojnega subjekta (npr. pri javni obljubi), ali pa temeljijo na pogodbah, ki so sad soglasja dveh ali več udeležencev. Tipične neposlovne obveznosti so odškodninske obveznosti; neposlovne obveznosti so tudi obveznosti iz neupravičene pridobitve in obveznosti iz poslovodstva brez naročila. Obligacijske pravice so načeloma relativne pravice, ki neposredno učinkujejo samo med strankama ustreznega pravnega razmerja. Dedno pravo je podpanoga civilnega prava, ki ureja prehod premoženja umrlega na drugo osebo. Deduje se bodisi na temelju zakona (zakonito dedovanje) bodisi na temelju oporoke (oporočno dedovanje). Svobodo oporočnega razpolaganja omejuje nujni delež, ki ga lahko uveljavljajo nujni dediči. Posebne omejitve lahko veljajo tudi za dedovanje kmetijskih zemljišč.
Posebna podpanoga civilnega prava je tudi avtorsko pravo, ki je urejeno s posebnim zakonom. Avtorsko pravo ureja osebna in premoženjska razmerja glede duhovnih stvaritev s področja književnosti, umetnosti ali znanosti.
V nekdanji Jugoslaviji civilno pravo ni bilo nikoli v celoti uzakonjeno. Kar se tiče Slovenije, je to pomenilo, da se je civilno pravo upiralo na izročilo Občnega državljanskega zakonika iz leta 1811. Poglavitni viri sedaj veljavnega civilnega prava so Zakon o dedovanju (1976), ki je bil sprejet kot slovenski republiški zakon, Obligacijski zakonik (2001) in Stvarnopravni zakonik (2002). V teoriji in praksi se čedalje bolj razpravlja o tem, ali naj tudi država Slovenija pripravi civilni zakonik, ki naj bi enovito in sistematično zajel civilno pravo.
Družinsko pravo je skupek pravnih pravil in načel, ki urejajo zakonsko zvezo, izvenzakonsko skupnost, razmerje med starši in otroki, posvojitev (adopcijo), rejništvo in skrbništvo. Družinsko pravo obvladuje kopica značilnosti in načel, ki se oddaljujejo od civilnega prava. V družinskem pravu je načelo avtonomije zelo omejeno in se ne razteza na družinsko pravo kot celoto. Avtonomija volje je še najbolj poudarjena pri svobodi sklepanja zakonske zveze - isto velja za oblikovanje izven zakonske skupnosti -, pri enakopravnosti zakoncev oziroma obeh izvenzakonskih partnerjev in pri sporazumni razvezi. Pravila družinskega prava so povečini kogentna, roditeljska pravica je po svoji naravi dolžnostno upravičenje, premoženjska prvina družinskih razmerij je drugotnega pomena in – nenazadnje -poglavitne ustanove družinskega prava so v javnem interesu. (primer s člena 53/3 URS: „Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja zato varstvo potrebne razmere.“). Ti in podobni razlogi utemeljujejo, da se družinsko pravo obravnava kot samostojna pravna panoga.
Gospodarsko (trgovinsko) pravo obsega pravna pravila in pravna načela, ki urejajo pravni status in pravne posle gospodarskih subjektov. Temeljni podpanogi gospodarskega prava sta statusno pravo in pravo gospodarskih poslov. H gospodarskemu pravu sodijo tudi podpanoge, kakor pravo vrednostnih papirjev (zlasti menično in čekovno pravo), pravo industrijske lastnine, transportno pravo, zavarovalno pravo ter tržno in konkurenčno pravo. Statusno pravo zajema tvarino, ki se nanaša na tipologijo gospodarskih subjektov, na njihovo ustanavljanje in prenehanje, na njihovo pravno osebnost in na notranjo organizacijo posameznih vrst gospodarskih subjektov. Pravna pravila statusnega prava so po večini prisilne narave. V Sloveniji je poglavitni pravni vir Zakon o gospodarskih družbah (iz leta 1993 z nadaljnjimi spremembami; novi zakon iz leta 2006), ki uzakonja načelo zaprtega števila gospodarskih subjektov (numerus clausus). Zakon dopušča, da se lahko s posebnim zakonom omeji splošno načelo svobodne izbire dejavnosti.
Pravo gospodarskih poslov se osredotoča na pravne posle, ki jih sklepajo gospodarski subjekti. V to pravno podpanogo sodijo pravna pravila in pravna načela o skupnih značilnostih gospodarskih poslov, o poglavitnih pravnih poslih gospodarskih subjektov (trgovcev) in o tipičnih gospodarskih poslih. Slovenija prevzema rešitev, ki jo je uvedel že zakon o obligacijskih razmerjih (1978). Po tem zakonu se njegova pravila uporabljajo tudi za gospodarske pogodbe, če ni zanje izrecno določeno kaj drugega. Tej zasnovi sledi obligacijski zakonik, ki je še nekoliko bolj jasen, kakor je bilo besedilo ZOR-a. Gospodarske pogodbe so vse tiste pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti. Gospodarski subjekti so zlasti „gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki“. Gospodarski subjekti so tudi „druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo“.
V obdobju socialistične Jugoslavije ni bilo mogoče govoriti o gospodarskem (trgovinskem) pravu, kakor je nastalo z znanimi uzakonitvami v 19-i in v prvi polovici 20- ega stoletja. V tujih pravnih sistemih sta uveljavljeni zlasti dve izpeljavi: gospodarsko (trgovinsko) pravo je urejeno s posebnim trgovinskim zakonikom (npr. V Franciji in Nemčiji) ali pa je opredeljeno že v civilnem zakoniku, ki velja ne glede na to, kdo so subjekti pravnih poslov (npr. v Švici in Italiji). Kljub monistični zasnovi je statusno pravo tudi v tem sistemu pretežno oblikovano s posebnimi (specialnimi) pravnimi predpisi. V Sloveniji je statusno gospodarsko pravo razmeroma samostojna pravna panoga oziroma podpanoga, med tem ko je pravo gospodarskih poslov sestavina civilnega (zlasti obligacijskega) prava z nekaterimi izjemami in posebnostmi glede pogodb, ki jih sklepajo gospodarski subjekti. Teorija ugotavlja, da se na področju gospodarskih poslov uveljavljajo nekatere nove oblike že znanih pogodb (npr. različne oblike kupne in kreditne pogodbe) in da na drugi strani nastaja kopica novih pravnih razmerij (npr. lizing, nove oblike kreditiranja, pogodbe o skupnem vlaganju).
Delovno pravo je celota pravnih pravil in pravnih načel glede delovnih razmerij. Delovno pravo sestavljata individualno in kolektivno delovno pravo, ki sta med seboj povezana. Individualno delovno pravo ureja sklenitev delovnega razmerja, pravice in dolžnosti strank v delovnem razmerju, odgovornost za delovne obveznosti, varstvo pri delu in prenehanje delovnega razmerja. Kolektivno delovno pravo se nanaša na delodajalce in delavske organizacije, na kolektivna pogajanja, na kolektivne delovne spore (npr. na stavke) in na sodelovanje delavcev pri upravljanju v gospodarskih organizacijah in zavodih (pravica do soodločanja).
Po tesni povezavi z delovnim pravom je socialno pravo (pravo socialne varnosti). Ta pravna panoga vključuje tudi pravice, ki jih imajo delavci na temelju delovnega razmerja, a jih daleč presega, ker ima pravico do ustrezne socialne varnosti vsakdo že kot član družbe. Pravo socialne varnosti vključuje pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, socialno varstvo ter varstvo otrok in družine.
V liberalni meščanski državi je delovno razmerje temeljilo na službeni pogodbi (pogodba o delu), ki je bila civilnopravne narave. V nadaljnjem razvoju je državna zakonodaja omejevala civilnopravno avtonomijo in zagotavljala čedalje širši obseg pravic iz delovnega razmerja in socialnih pravic. Delovno pravo se je postopoma v celoti izločilo iz civilnega prava, vzporedno z njim je nastalo tudi pravo socialne varnosti, ki je prav tako samostojna pravna panoga. Za delovno in socialno pravo so pomembna pravna načela človekovega dostojanstva in socialne države, svobode dela, proste izbire zaposlitve, varstva pri delu, sindikalne svobode in solidarnosti, ki je značilna za posamezne vrste socialne varnosti. Glavni pravni viri delovnega in socialnega prava so: mednarodni (npr. konvencije in drugi akti OZN, Mednarodne organizacije dela in Evropskega sveta), državnih (zlasti ustava, zakoni in podzakonski akti nekaterih ministrstev) in avtonomni pravni viri (npr. splošne in posebne kolektivne pogodbe).
Upravno pravno obsega pravna pravila in pravna načela o organizaciji in dejavnosti državne in javne uprave, o pravicah in pravnih dolžnostih v upravnopravnih razmerjih ter o nadzorovanju in odgovornosti upravnih organov. Upravnopravna so samo tista pravna razmerja, v katerih je ena stranka nosilec oblasti oziroma javnega pooblastila, da kot oblastno nadrejeni subjekt odloči o pravici, obveznosti ali koristi drugega pravnega subjekta. V upravnopravno razmerje vstopijo bodisi organi državne in javne uprave bodisi ti in druge pravne osebe (npr. razmerje med državnimi organi in posameznimi gospodarskimi družbami) ali pa gre za razmerja med organi državne in javne uprave na eni in posamezniki na drugi strani (npr. razmerja pri posameznih vrstah upravnih aktov). Posebnost upravnega prava je, da so upravne zadeve vselej (tudi) v javnem interesu.
Upravno pravo je mogoče deliti na organizacijsko upravno pravo, na materialno upravno pravo in na upravno postopkovno pravo.
Organizacijsko upravno pravo se nanaša na ustroj in dejavnost javne in še posebej državne uprave. V Sloveniji je najvišji državni organ državne uprave Vlada RS. Za posamezna upravna področja ali za več med seboj povezanih področij se ustanavljajo posamezna ministrstva. Ministrstva so na upravnih področjih, kakor so: notranje zadeve; zunanje zadeve; finance; obramba; pravosodje; javna uprava; gospodarstvo; promet; kmetijstvo, gozdarstvo in prehrana; okolje in prostor; kultura; znanost, visoko šolstvo in tehnologija; šolstvo in šport; zdravje ter delo, družina in socialne zadeve. Nekatere funkcije z državne uprave lahko upravljajo tudi samoupravne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter posamezniki, če jim zakon dodeljuje ustrezno javno pooblastilo.
Dejavnost upravnih organov zajema kopico del in opravil, ki so po svoji naravi pravni normativni akti, pravni materialni akti, strokovna pripravljalna dejanja in najrazličnejša pomožna materiala dejanja. Upravni organi (a) pripravljajo predloge zakonov, druge predpise in strokovna gradiva za vlado; (b) izvršujejo zakone in podzakonske akte, izdajajo podzakonske akte in, če je potrebno, tudi sami neposredno udejanjajo pravne predpise; (c) odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov in pravnih oseb v konkretnih pravnih zadevah; č) opravljajo inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov; (d) zagotavljajo delovanje javnih služb ipd.
Skupni imenovalec upravne dejavnosti je, da ni sama sebi namen. Uprava je vselej strokovna in nujno potrebna a pomožna dejavnost, ki omogoča potek temeljne dejavnosti.
Materialno upravno pravo sestavljajo pravna načela in pravna pravila o pravicah in dolžnostih pravnih subjektov v upravnopravnih razmerjih. Področja materialnega upravnega prava se nenehoma spreminjajo in dopolnjujejo. Paleta najrazličnejših družbenih razmerij, ki morajo biti vsaj v nekaterih razsežnostih urejena kot upravnopravna razmerja, je lepo razvidna iz področij, ki jih zajemajo posamezna državna ministrstva. Pomembne podpanoge materialnega upravnega prava so, vzemimo, pravo državljanstva in osebnih stanj, policijsko pravo, upravno ekološko pravo, komunalno pravo, urbanistično in gradbeno pravo, vodno pravo, agrarno pravo, rudarsko pravo, lovsko pravo, prometno pravo in javno gospodarsko pravo. Večina podpanog se prepleta tudi s pravnimi pravili o ustroju in o posebnih postopkih v katerih delujejo posamezni upravni organi.
Pravna panoga finančnega prava ureja finančno dejavnost države in finančnopravna razmerja med pravnimi subjekti. Finančno pravo vključuje pravna pravila in pravna načela o finančnem poslovanju državnih organov glede zbiranja, delitve in uporabe dohodkov (npr. davkov, carin, taks) zaradi financiranja javnih dejavnosti. Finančno pravo ureja tudi organizacijo in poslovanje bank, plačilni promet v državi in nadzor nad tem prometom. Pomembne podpanoge finančnega prava so proračunsko, davčno in monetarno-bančno pravo. Finančnopravna razmerja so tipična javnopravna razmerja, v katerih je ena stranka vselej državni oblastni organ, ki deluje v javnem interesu. Nekateri menijo da je finančno pravo del upravnega prava.
Kazensko pravo je celota pravnih pravil in pravnih načel, ki opredeljujejo kazniva dejanja, kazensko odgovornost in kazenske sankcije. Opisi kaznivih dejanj zajemajo vse tiste kazenskopravne prepovedi in zapovedi, ki varujejo temeljne človeške in družbene dobrine. Kazensko pravo je povezano z vsemi drugimi pravnimi panogami. Kazenskopravne prepovedi in zapovedi sankcionirajo temeljna vedenjska pravila (primarne dispozicije) iz drugih pravnih panog (npr. iz ustavnega, mednarodnega, delovnega, civilnega ali družinskega prava), če so zavarovane dobrine tako pomembne, da jih je treba tudi kazenskopravno zavarovati.
Temeljna načela kazenskega prava so načela človekovega dostojanstva in humanosti (npr. prepoved smrtne kazni, mučenja in ponižujočega kaznovanja), načelo legitimnosti in omejenosti represije samo na primere, ko „varstva človeka in drugih temeljnih vrednot ni mogoče zagotavljati drugače“, načelo zakonitosti, načelom subjektivne ali krivdne odgovornosti ter načelo sorazmernosti med kaznivim dejanjem in kaznijo (načelo pravične kazni).
Kazensko pravo ima splošni in posebni del. Predmet splošnega dela so že navedena načela kazenskega prava in vsa tista pravna pravila, ki se nanašajo na zasnovo in skupne značilnosti vseh kaznivih dejanj, na splošne prvine in predpostavke kazenske odgovornosti in na sistem kazenskih sankcij. Posebni del zajema opise posameznih kaznivih dejanj, ki so razvrščena v 21 poglavij s sorodnimi kaznivimi dejanji. Razvrstitev poglavij in tudi razporeditev znotraj posameznih poglavij je vselej zrcalo hierarhije vrednot, ki so kazenskopravno uveljavljene v posamezni družbi. Slovenski kazenski zakonik se začenja s poglavjema o kaznivih dejanjih zoper življenje in telo ter zoper človekove pravice in svoboščine. Posebni del KZ SFRJ iz leta 1974 je uvajalo poglavje o političnih kaznivih dejanjih. Najprej je bilo poskrbljeno za varstvo države, to je za varstvo tistega, ki je že po naravi stvari „najbolj šibak in nebogljen“.
V kazensko pravo v širšem pomenu sodijo tudi druge vrste kaznivih dejanj. Tedaj govorimo o kaznovalnem pravu, ki se razen na kazniva dejanja nanaša tudi na disciplinske prestopke in na prekrške. Splošni del slovenskega Kazenskega zakonika velja za vse kazenskopravne določbe v zakonih Republike Slovenije.
Postopkovno pravo je zbirni pojem, ki zajema sodne in druge postopke (med njimi zlasti upravnega), v katerih se odloča o pravicah in dolžnostih strank v konkretnih pravnih zadevah. Postopkovno pravo sestavljajo pravna pravila in pravna načela o organizaciji in načinu delovanja pristojnih organov v posameznih vrstah postopka. Postopkovna pravila so tehnično zelo izdelana, nadrobna in so povečini kogentne narave.
Postopkovno pravo prekriva več pravnih panog, ki so predmet samostojnega obravnavanja in preučevanja. Prototipi teh pravnih panog so kazensko procesno pravo, civilno procesno pravo in upravni postopek z upravnim sporom.
